Sporočamo, da so učenci 8. razredov danes, 11. 11. 2024, ob 12. uri, varno prispeli v zdravilišče RKS Debeli rtič. Pred njimi je dogodivščin polna šola v naravi, kjer bodo uživali do konca tedna.
Tanja Blaznik, Dean Bon, Mojca Kline, Janja Srebrnič
V letošnjem letu smo prvič sodelovali na Kovičevem literarnem natečaju, posvečenem spominu na pesniški opus slovenskega pesnika Kajetana Koviča, ki ga vsako leto razpisuje OŠ Kajetana Koviča Poljčane.
Razpis se je dotikal otrokovega pogleda na lastno prihodnost, na vse poti, ki so zaenkrat mladostno zasanjano šele začete in, kdo ve, morda bodo ostale nedokončane v svoji mladi nestalni zamišljenosti, željah in neizklesanih podobah, podobno kot pesmi, ki so jih pisale naše učenke na temo Pesem nedokončana.
Na temo so ustvarjale učenke Eva Valadžija, Pika Mlaj in Vanesa Koštomaj Uyen.
Med prispelimi pesmimi je osmošolka Vanesa Koštomaj Uyen s pesmijo Zamegljena prihodnost dosegla 3. mesto.
Petra Trstenjak, mentorica
Zamegljena prihodnost Ko si malček, ne razmišljaš o poklicu, ne veš, kaj se po svetu dogaja, zate je vse ringaraja. Ko pred šolskimi vrati stojiš, premišljuješ … Da učitelj želiš postati, tudi na Luno potovati; da veterinar želiš biti, tudi otroke učiti; da nekaj bi spremenil - iznašel cepivo, napisal knjigo, izkopal piramido, preplezal vrh sveta in dokazal, da se da. Ko v najstniška leta vstopiš, se ti vse izbriše, zamegli. Naenkrat več ne veš, kaj bi.
Moja pot Pot je neskončna, dolga in sončna. Nikoli se ne konča, ker je zelo zabavna. Veter mi kuštra lase in mi tiho na uho pove, da ne rabi me biti strah, ker vsak postane za nekoga junak. Pika Mlaj Pesem nedokončana Moja nedokončana pot je pesem, ki jo zdaj pišem; ko svinčnik si šilim in besede brišem. Ne vem! Imam veliko želja – mogoče bom učiteljica, genialka, mogoče raziskovalka … Delala bom – kdovekaj … A zaenkrat sem tu in zdaj. Z listom papirja in s svinčnikom v roki pišem pesem o svoji poti. Eva Valadžija
