Bili pohvaljeni in nagrajeni
Ko se je zdelo brezizhodno, ko sta volja in motivacija padali, ko si bil sam s sabo, ko si dnevno sledil in poslušal tragične zgodbe s celega sveta, so nekateri učenci začutili, da se lahko izrazijo skozi pesem, zgodbo ali deklamacijo … Zato smo tudi za časa epidemije in pouka na daljavo z učenci klesali, brusili in razvijali slovensko besedo. Si pošiljali posnetke deklamacij pozno v noč – se snemali vnovič in vnovič, da je tečna mentorica bila »končno« zadovoljna. Tkali verze in stavke, ki bi odmevali in zveneli drzno, dinamično in prezentno. Z raznolikimi prispevki smo se prijavili na več literarnih natečajev in poželi nepričakovane uvrstitve, pohvale s strani komisij. Kot mentorica sem očarana in nadvse ponosna na prav vsakega posameznika in vsem stoje aplavdiram.
Za zdravje in zdrave odnose
Z vsebinsko dovršenostjo prepričala komisijo
Z dovršeno zgodbo o odraščajočem talentiranem mladostniku, ki je zaslovel v soju odrskih luči in samo zaradi alkohola ostal sam in osamljen, je avtorica poudarila vpliv alkohola, družbe, nepravih prijateljev na eni strani in na drugo strani matere, ki se požrtvovalno bori za svojega otroka.
Osmošolka Gaja Semprimožnik se je s svojo zgodbo Samo zaradi alkohola, s katero je sodelovala na natečaju Za zdravje in zdrave odnose, ki je potekal v okviru preventivne akcije 40 dni brez alkohola, uvrstila na 4. mesto.
»/…/ A to kričanje ni dolgo trajalo. Naenkrat me je zapustil glas, zapustile so me misli, zapustilo me je telo. Zgrudil sem se na tla pred neko trgovino in se nisem več mogel premakniti. Zaspal sem. Po dolgem spancu so me zbudile sirene in močni bliski. Ko sem končno odprl oči, so me obkrožali policisti s palicami in fotografi, ki so na vsak način hoteli dobiti najboljšo fotografijo pijanca pred trgovino. Policisti so kričali name, da se moram premakniti in vstati, a moje noge niso hotele nikamor. Enostavno nisem mogel vstati. Policistom sem pokazal osebno izkaznico in odpeljali so me domov. Po dolgem spancu v svojem stanovanju sem se odločil, da ponovno poskusim srečo z novim koncertom, zato sem poklical organizatorja koncerta v središču mesta, čeprav sem vedel, da bo to zaman. Kdo pa bi sploh prišel na koncert bedaka, ki se je napil in obležal pred trgovino, zdaj pa je povsod po novicah?! Kljub vsem fotografijam in novicam v medijih je organizator le sprejel mojo prošnjo. Skočil sem na noge in vzel delo tako, kot je potrebno. Pilil sem svoj glas in uril svoje gibe. Ko sem še zadnjič zapel, pa se je zgodila najhujša tragedija. Glasu nisem in nisem mogel spraviti iz svojega grla. Popolnoma sem izgubil glas. Moje sanje so spet splavale po vodi, a rešilnega jopiča zanje ni bilo. Obupano sem sedel na stol in v roke prijel pivo. Mislil sem si: »Veš, ti si mi uničil življenje. Sram me je, ko te pogledam. Najraje te bi zabrisal tja daleč v morje in te nikoli več pogledal. Uničil si mi življenje!« Vrgel sem steklenico na tla, da se je razletela na stotine majhnih koščkov. Začel sem točiti debele solze. Po vsem telesu je zavladala grenka žalost. Grenka žalost, ki se jo je dalo poplakniti s tremi litri piva. /…/« (Odlomek iz zgodbe Samo zaradi alkohola)
30. Župančičeva frulica
Nadobudne mlade pesnice so se
»mojstrsko« spopadle s poetičnostjo izraza.
Osmošolke so tkale verze iz dneva v dan – prefinjeno, navdihujoče – so tuhtale in tehtale besede – izraz, ki bi povedal več kot sto besed … izhajajoč iz vseživljenjskih razpisanih tem, kot so osamitev, solidarnost med ljudmi in upanje.
Mlade pesnice so si vzele veliko časa za brušenje verzne gibkosti in izrazno-vsebinske natančnosti ter umetniške prepričljivosti.
Pesmi Gaje Semprimožnik
|
SAM V SAMOTI
Včeraj, danes, jutri … Čas tako beži – v samoti – v osamljenosti – v zmoti. Vsak dan bolj se mi zdi, da je ne bom srečal – te dni.
Rad bi jo spoznal, ji za vedno roko podal, jo močno objel in jo z odejo ljubezni odel.
A tebe k meni ni, vsak dan sprašujem se: »Kje si?« V mojem srcu je praznina, vsak trenutek je davnina.
Prosim, pridi, da ne bom tako samcat sam, ker ne vem – ne kod ne kam moje življenje se vrti v neskončno dolgočasje dni.
Prosim, pridi k meni! Še preden spoznam, da za vedno bom sam – za vedno sam …
|
OSTAL SEM SAM
Tam na nebu – neskončnem, modrem nebu … Tam si ti. A jaz ostal sem sam. Iskal sem te tam … med oblaki, kjer kraljujejo prvaki. Iskal sem te tam … visoko na nebu, zrl v sonce, premagoval sence, letel s pticami, se dotaknil letala, ker ti nisem mogel reči – hvala.
Iskal sem te tam … na praznem nebu. Padel sem – kot v starih časih s tabo na ledu. Iskal sem te nemalokje, a našel nisem niti stopinje. Ko po srcu sem hodil, sem v črno temo zabrodil. Prišla si tedaj, mi rekla – zakaj?, takoj si odšla, za sabo svetlo luč pustila. Ostal sem tam … ostal sem sam. |
SAMOTA
Vem, da k meni boš prišla, vem, da me ne boš pustila, vem, da vedno bom ob tebi, vem, da zame vedno boš čarobna vila.
Le ti si tista, ki nasmeh mi da, ti si tista, ki v mojem srcu šteje za dva, ti si tista, ki kot zvezda sije, le ti si vir moje energije.
Srce mi hrepeni, da te za vedno iz rok ne izpusti. Zdaj si tu, zdaj te ni, kot pesek v spolzkih rokah si.
Za srce si korenina – brez tebe ne obstaja. Hrup v srcu pa postaja – sama smrtna tišina!
|
Pesmi Taje Šafarič
|
SVOBODA
Ljudje smo drugim svobodo odvzeli, da sami bi je več imeli.
To se je ponavljalo iz dneva v dan, dokler pravice niso prišle na plan.
S strpnostjo so začeli, precej po svetu noreli in naenkrat svobodo naj bi vsi imeli.
Seveda ne povsod – kakšno pa bi bilo življenje brez sirot! Ljudje pač ne znamo bit’ brez zmot!
Svoboda ne bi smela biti moda! Narekuje jo le prismoda, ki sam sebi je dovolj in se drugih boji še bolj.
Človek človeku volk … in potem je predolgi molk …
|
HREPENENJE
Hrepenenje je čakanje. So tiste lepe sanje, ki si jih vsi želimo, a marsikdaj jih lahko izgubimo.
A nič zato, saj so še druga hrepenenja, zato ni konec življenja. Ko misliš, da ga ni, v kot poglej in se nasmej, ker tam nekje tiči.
Tudi jaz hrepenim. Čez nekaj let bo to življenje, ki ga živim.
Po čem pa ti hrepeniš? No, sam sebi se posveti, da se ti čim prej zasveti! Glej, da svojih sanj ne izgubiš.
|
V BREZUPU JE UP
Tistega dne, prav posebnega dne se mi je odprlo srce. Odštevala sem zadnje minute, yes, zazvonil je zvonec – čujte!
Vse se je naenkrat stemnilo, le kaj se bo zgodilo? Vse dobro je šlo, naenkrat pa slabo je b’lo.
Pojavila sem se pred šolo na trati, kjer me je čakal moj ati. V roki sem držala torbo … Res, ni bilo za šalo! Vse se je naenkrat končalo.
Hvala bogu – saj se mi več ni dalo!
A v glavi mi vre, kako se bo spremenilo vse … Šola se bo zaprla, zato sem se vase zazrla, da do drugega leta ne pozabim vse! Bog pomagaj, da mi uspe!
Dolgo izgledalo je brezupno, povsod bilo je preveč hrupno – preveč besed in omejitev, preveč strahu in prilagoditev.
Kazalo je slabo – še slabše je bilo! Bila sem razdvojena … brez prijateljev, sošolcev zamorjena.
Upam, da bom lahko živela kot prej, kot je bilo. Težko v brezupu je živeti in pustiti pričakovanja streti.
In se potrudim – pogledam gor, visoko, še višje! V zvezde svetleče, da ne bo več tako moreče. |
Ela – za najlepšo pesem
Poezija izpod peres osmošolk je oživela tudi na literarnem natečaju za otroško poezijo, imenovanem Mali Pranger – ELA, ki je tokrat potekal na temo dolgčas.
|
OBUP
Zaupanje je včasih obup. Kakor gledaš na svet, tak je tvoj pogled.
Nekateri zaprti iz dneva v dan – ne vedo, ne kod ne kam.
Vsak dan se sprašujejo: ”Kaj sploh počnem?“ A kaj, sploh ne vedo – v glavi imajo brezupno zmedo!
Kam potujejo, kaj obžalujejo, zakaj obupujejo? Kdo so, se sprašujejo.
Ne grejo iz sveta sanj – ne čez noč in ne čez dan.
Luna Vogrin
|
HREPENENJE
Hrepenenje je čakanje. So tiste lepe sanje, ki si jih vsi želimo, a marsikdaj jih lahko izgubimo.
A nič zato, saj so še druga hrepenenja, zato ni konec življenja. Ko misliš, da ga ni, v kot poglej in se nasmej, ker tam nekje tiči!
Tudi jaz hrepenim! Čez nekaj let bo to življenje, ki ga živim.
Po čem pa ti hrepeniš? No, sam sebi se posveti, da se ti čim prej zasveti! Glej, da svojih sanj ne izgubiš.
Taja Šafarič
|
Župančičevi deklamatorji
Med 82 deklamatorji so se naši spogledovali s finalom
Na letošnji jubilejni 30. Župančičevi frulici so sodelovali trije mladi deklamatorji – Dalibor Veselič, Matic Vaupotič in Martin Plohl Krevh, ki so se po izboru strokovne komisije uvrstili med tiste, ki so se poleg izbranih finalistov »zelo resno spogledovali« za sam vrh in ki so s svojimi zanimivimi, raznolikimi in navdihujočimi nastopi »neznansko očarali« komisijo. Njihove deklamatorske nastope si lahko ogledate na spletni strani OŠ FLV Slivnica.
Mednarodni natečaj za najlepše pismo
Pismo odrasli osebi o svetu, v katerem živim
Pošta Slovenije je v okviru mednarodnega natečaja za najlepše pismo, ki ga organizira Svetovna poštna zveza, med vsemi prispelimi pismi v ožji izbor uvrstila pismo učenke Gaje Semprimožnik.
Slivnica, 27. 3. 2020
Spoštovani »odrasel«!
»/…/
Ni mi jasno, kako lahko odrasli vedno govorite: »Ti ne razumeš, si še premajhen«. Zase pa vedno pravite: »Ja, seveda, vsekakor razumem, kaj se dogaja.« Kako lahko sploh rečeš, da ne razumem, kaj se dogaja! Če pa razumem! Le da mislim drugače kot ti. Ampak seveda – ker si odrasel, je le tvoje mnenje pravilno! Ker sem jaz samo otrok, ne razumem ničesar in se v vsaki stvari motim. In to je ena tvojih največjih napak, ki jo delaš, verjetno že podzavestno. Ker si preprosto jemlješ to pravico, da tako razmišljaš … Da imaš vedno prav! – da je tvoj pogled pravi, da so tvoje črte ravne, da so tvoji koraki ustrezno dolgi … ker ti je to vcepila družba ali sistem ali zgodovina ali tvoja mati in oče! In ne znaš priti iz šablone. Le v šabloni je varno, tam je vse prav, kot je vedno bilo. Te besede te pomirijo.
Želim še, da veš, da tega sporočila ne želim razvleči kot nekakšen žvečilni gumi, želim le pojasniti nekaj stvari, na katere do tega trenutka nisi bil pozoren, in na nekaj stvari, ki jih ne najdeš v TV- nadaljevankah ali reklamnih napisih.
Kot osnovnošolki mi je ponujen šolski prevoz, ki ga tudi tu in tam uporabim. Čeprav je moje edino pričakovanje, da pridem varno in seveda tudi pravočasno v šolo, pa med tem časom, ko sedim na avtobusu in čakam, razmišljam tudi o mnogih drugih stvareh. Mogoče mi tega ne boš verjel, ampak resnično je učenčev ´sosed´ šolska torba, namesto vrstnik. Ljudje smo ustvarjeni tako, da se moramo pogovarjati, nekomu izliti svoja čustva in nekoga poslušati. In ta nekdo ne more biti torba, ampak človek. Vem, kaj si sedaj misliš – zakaj bi se 20 minut z nekom pogovarjal, ali pa poslušal, kako mi nekaj blebeta, če pa lahko namesto tega poslušam glasbo na telefonu, ali pa se po telefonu pogovarjam s kolegom. In to je še ena stvar, ki jo ljudje počnemo, ko ne pomislimo na drugega. Na drugega! Ljudje velikokrat najprej pomislimo nase, česa si želimo, šele kasneje na druge in na to, česa si želi oseba poleg nas. Joj, veliko odraslih vas je egoistov. In premalo ste empatični.
Obljuba. Obljuba je nekaj zares velikega. Obljuba je nekaj, kar človeku zares veliko pomeni, pa se mogoče v trenutku, ko nekomu nekaj obljubimo, tega sploh ne zavedamo. Ali veš, koliko obljub je bilo neizpolnjenih v zadnjem letu? Aja, seveda, čakaš na odgovor s številkami. Pa ja ne misliš, da ti ga bom dala, saj nisem odrasla, da sem obsedena s številkami. Povedala ti bom, da jih je bilo toliko, da si ne moreš predstavljati. Se spomniš trenutka, ko si nekomu nekaj obljubil? Zdaj pa se spomni še trenutka, ko te obljube nisi izpolnil. Kako se ob tem počutiš? Zdaj pa se spomni še trenutka, ko ti je nekdo nekaj obljubil. Se spomniš tudi trenutka, ko te obljube ni izpolnil? Kako se pa zdaj počutiš? Ti je kaj drugače ob tem vprašanju kot ob prvem? Ne skrbi, sploh ne potrebujem odgovora.
/…/
Pozdravljam te – odrasel – z mislijo, da jaz vem, da ti veš, da vsi na svetu vedo,
da tukaj vsakomur vedno vse všeč ne bo.« (Gaja Semprimožnik, odlomek iz pisma)
Petra Trstenjak
