LEŠKOVI POETI
Letošnja izvedba posebnega kulturnega dne v OŠ FLV Slivnica, obarvanega s poetičnostjo stihov, z rimami in z navdihujočimi interpretacijami poezije, se, žal, zaradi izredne situacije v državi ni izšla kot po planu, pa vendar so se pisale in spisale pesmi izpod peres mladih, ki so dokazali, da je v njih nekaj, kar ne pride na plan pred domačim računalnikom in česar ne more zamenjati še tako superfajn »lajkanje ali četanje«, kajti poezija je brez izmerljivih koristi.
Torej strokovna komisija je med vsemi valovi poetičnih stihov in metričnih dotikov staknila glave (saj veste, na razdalji vsaj meter in pol) in tuhtala in tehtala in izbirala in izbrala najpesmi.
Naslov Leškov poet so si prislužili učenci, ki so za svojo pesem dosegli 1. mesto, saj so komisijo očarali z verzno gibkostjo, z drznostjo metafor in s posebno metrično dinamiko.
Leškovi poeti so:
Matic Vaupotič in Dalibor Veselič, Zala Kukovec in Adriana Kaloh, Teja Doberšek, Maša Podvinšek in Enya Leitinger, Taja Šafarič in Nika Hecl, Julijan Hraš in Jakob Vedernjak, Zoja Plevnik in Matija Luka Sobočan.
Komisija si želi, da bi vsi sodelujoči pesnili še naprej, da bi ljubezen do poezije in lepe govorjene slovenske besede skrbno negovali tudi v bodoče.
Petra Trstenjak in Karmen Soban
Nekaj najpesmi, ki so prepričale komisijo.
|
Problem v raju
Se zavedaš, da si mi všeč? Ko te zagledam, sem preč. A kaj ko si lenuh … Namesto plišastega medveda si mi prinesel lonček meda.
In prejšnji dan?! Ne reci, da si bil zaspan … Ko sem se zbudila, ni bilo »ljubim te« sporočila.
Da bi šla v romantični kino? Ah, daj no … Kaj šele na večerjo fino, ali okusno rdeče vino, ali da bi me peljal v trgovino …
V bistvu mi nič ne prija, tvoje obnašanje me ubija!
Ali naj ljubim te? Moje srce me zavedlo je …
Res ne vem, kako si lahko tak!? Navaden neromantičen bedak!
A na svetu noben ti ni enak …
Matija Luka Sobočan in Zoja Plevnik
|
V tihi noči
V tiho noči kmet hiti, tja na goro se mu mudi , mudi. Zakaj tako hiti? Kot gepard se podi.
Po dolgem času se na goro vzpne, ko pred njim se zaiskri upanje. Tam hiška stoji, iz nje se med cedi.
Od sreče se zavrti z gozdnimi vilami. Te ponesejo ga v raj, kjer se medi na vekomaj.
Tiho potiho odšel je v noč, poln vere in upajoč, da mir bo našel v tišini in med zvezdami letel z vilini.
Taja Šafarič in Nika Hecl
|
|
Po slovesu
Začel se je ta dan – nadvse mračno.
Začel se je ta dan – nadvse temačno.
Osamljeno srce samotno drhti, ko žalosten deček jokajoč nekam v daljavo strmi.
Solza ena, nato še dve … Kot osamljene cvetice ovené.
Vse je mrtvo … Sliši se glas tišine, le veter pesni svoje rime.
Ni je več – je odšla … Ostala je le misel za spomin. Boleče tiho je prišla, kot moj prvi opomin.
Enya Leitinger in Maša Podvinšek
|
Zimski večer
Na zimski večer oblaki pridrvijo in sneg na zemljo spustijo. Beli oblaki kot dim se kadijo in pesnika iz sna prebudijo.
»Piši, piši,« oblaki mu pravijo, pesnika v zimsko noč vabijo, naj piše o zimi, o beli praznini.
Pesnik pero v roke prime … Le kaj napisal bo iz te zime?
Belo pero na listu packo pusti, da pesniku srce vzdrhti. Packa za packo sled pusti, ko se zunaj že dani.
Jurij Greif in Luka Kokol
|
|
Z mečem na hodnik V šoli lepi, majhni, mirni kraljuje vojak Jaka priliznjeni. Vsaki učiteljici se prijazno smeji in tako ošabno govori: Jaz najboljši v šoli sem tej! To vsem naprej povej!
A učiteljica kraljica pametna je bila, saj je rekla, da ga prekaša Žiga. Da boljši na šoli še ni kraljeval, bo Žiga Jaki dokazoval. Učiteljica takoj pošlje po učenca oba, da se v matematiki nemudoma pomerita. Žiga res da dober je, a še prej se mora »napiflati« vse.
Učiteljica na tablo račune napiše, ko Žiga skoraj že vse izriše. Jaka se tokrat preda, a ne obupa, da zmaga njegova bo b’la.
Iz žepa Jaka je svoje penkalo vzel in Žigo v trebuh zadel. Ko Žiga padel je po tleh, je Jaki sililo na smeh. A tudi on je telebnil nehote, zato smeh je napolnil hodnike vse. Ker počilo je še črnilo, se je na hodniku vse pomodrilo.
Takrat se zasmejita oba, a le Jaka je žalosten za dva, da ni Žige premagal in šoli zavladal.
Od takrat ga v šoli nihče več videl ni, zato Žiga kraljuje med puncami.
Teja Doberšek
|
Matija in Matevž
Matija in Matevž se srečata, oba si Niko nagledata. V isti sapi na randi jo povabita, zato se za en dan sporečeta. Matija reče: Moja je! Matevž pa reče: Sanjaj le!
Nika iz sebe vsa – postane zmedena. Ker povabila sta jo šarmerja oba, razmišlja, s kom bi raje šla. Doma nikomur ne pove, samo otožna v sobo gre. Nikogar noče prizadeti, saj oba sta ji povšeči.
Oba obdarujeta jo z rožami in bombonjerami in lepimi besedami. Ker se še vedno nista pomirila, sta se na hodničku hudo s pestmi pomerila.
Na koncu pri Niki je Matija zmagal, ker za močnejšega se je izkazal.
Marcel Olenšek in Vid Megovec |
|
Šola v nedeljo
Šola se v nedeljo pači, ker jo nočna mora tlači. O tem, da otroci prihitijo in jo zbudijo.
Šola bi rada cel teden spala – brez hrupa brala, brez napak pisala in plesala.
Privoščila bi si toplo kopel, masažo klobase, čaj in sproščujočo drenažo. Spočita bi v nedeljski tišini počivala in v blagi tišini bivala.
Vse nedelje so zanjo brezdelje. A se sprašuje, zakaj ni garala, da bi vsaj kuhati znala.
Blaga je nedeljska tišina, a zvečer že vlada strahovina, pred ponedeljkom je še milina. A to je njena vrlina, da je z otroki vedno fina!
Dalibor Veselič in Matic Vaupotič
|
