Končno smo dočakali dan, ko smo se odpravili na končni izlet v Ljubljano. Slastni sendviči, precej vode in drobni posladki so bili pripravljeni v nahrbtnikih. Mi, varno pripeti v udobnih avtobusnih sedežih, pa smo se veselili pustolovščine. Štajerska avtocesta nam je postregla z jutranjo konico, zato smo prepevali, preštevali rumena vozila in mahali v pozdrav.
Naš prihod v živalski vrt so naznanile zadržane koze, radovedni sajmiri in vljudni gvanaki, divji sorodniki lam in alpak. Šimpanzi so nam podali roko. Morski lev Kalle še ni bil napravljen za sprejem gostov. Menda mu je brivec še vedno urejal brke. Medvedki Čupa in Pombi se nista pustili motiti med jutranjim sprehodom. Trop volkov je skrbno varoval svoj teritorij. V toplih sončnih žarkih se je kopal ris. Svojega imena ni želel izdati. Čreda alpskih kozorogov se je razgibavala na kamnitah policah. Svoje čekane nam je ponosno razkazovala divja svinja. Širin, samica leoparda, je lenobno počivala. V svoji spalnici nas je sprejela azijska slonica Ganga. Najvišja kopenska žival, žirafa, pa nam je razkazala svoj park. Razburjenost po obisku kač smo ublažili na igralih, kjer smo se tudi okrepčali. Ura nas je že preganjala, zato smo se srčno zahvalili vsem gostiteljem za prijazen sprejem.
Na poti do Šolskega muzeja smo se sprehodili mimo parlamenta. Potem smo močno stresli noge in roke, dvakrat globoko vdihniti ter glasno izdihnili in … vzorno, tiho vstopili skozi težka hrastova vrata v neke druge čase, v prejšnja stoletja. Z vodičko in vodičem smo skozi nazorno, pregledno razstavo odkrivali razvoj slovenskega jezika in šolstva na Slovenskem. Ošvrknili smo vlogo in pomen Primoža Trubarja, habsburške cesarice Marije Terezije, škofa Antona Martina Slomška in številnih drugih. Z gospodično učiteljico si nismo upali zobati češenj. Vzravnano, z rokami na hrbtu smo tiho kot miške sedeli v neudobnih lesenih klopeh. Punce smo bile oblečene v temne obleke brez rokavov, fantje pa v preproste skromne telovnike. Še sreča, da smo imele spletene kite in čiste, pristrižene, urejene nohte. Pero, črnilo in lepopis so bili zalogaj. Osliček in koruza v kotu sta nas vseskozi opominjala na vljudnost, spoštljivost in strogi red. Da, pisalo se je leto 1930! Leto naših praprababic in prapradedov. Uhhh, napeto. Srečni smo, da so ti časi za nami in da obiskujemo sodobno, svobodno šolo tukaj in zdaj.
Na poti domov smo se posladkali še s krofi, s tistimi trojanskimi! Bogatejši za izkušnje, spomine in doživetja smo se v četrtek pozno popoldan vrnili v objeme svojih najdražjih. Lepo je biti mlad, biti mlad in poln nad!
Edita Župevc, Lea Potočnik, Anja Sorko in Staša Grilc
